Vsi imamo tisto eno živilo, od katerega se ne moremo ločiti, pa vemo, da ni najboljša izbira, ker z njim pretiravamo in zaužijemo odvečne kalorije. Pri meni je to kombinacija čokolade in piškota. Medtem ko bi zelo težko pojedla zgolj čokolado ali vrečko čipsa, pa me kombinacija piškota in čokolade spremeni v zombija, pri katerem so ‘lačne’ roke pred glavo. Saj si znate predstavljati. Če se je na mizi ponujalo biskvitno pecivo s sadjem, sem se ustavila pri enem kosu, če pa so bili na mizi Domačica čokoladni piškoti, napolitanke, ter, bog-ne-daj, riževa zrna, oblita s čokolado, sem znala biti (in še vedno včasih sem) v težavah. Vam je znano?
Dolgo sem mislila, da se je potrebno sladkarijam popolnoma odpovedati. Spomnim se svojih zaobljub iz preteklosti: ”Jej več sadja in zelenjave, ne jej sladkarij. Sploh!” Podčrtano z desetimi flomastri. Prvo mi je uspelo osvojiti in sta danes sadje in zelenjava vključena v vsak obrok. Prepoved sladkarij … no, to mi pa nikoli ni šlo. In mi tudi ne bo. Ker sem vedno bila in najverjetneje vedno bom sladkosneda. Kot ima nekdo rad začinjeno hrano,kdo drug pa bolj slane prigrizke.
Vendar pa to ne pomeni, da se že takrat nisem zavedala, da pojesti škatlo čokoladnih napolitank ni dobra izbira. Lakoto sem potešila, zadovoljila svoje brbončice ter v možgane in telo sprostila kar precej dopamina. Nisem se preveč ukvarjala z učinki, ki jih imajo takšni obroki na telo; na prebavo, na to, da sem v sebe vnesla samo ogljikove hidrate, pri tem pa pozabila na ostala pomembna hranila, ki jih moje telo potrebuje, da deluje optimalno in da ohranja moje zdravje, zato, da lahko počnem to, kar želim.
Vedela sem, da takšni izpadi nenadzorovanega sladkanja niso zdravi, sploh, če potekajo na dnevni ravni. Vse do danes pa se s čokolado oblitim piškotom nisem odpovedala. In se tudi ne bom. In v tem je bistvo! Nobenemu živilu se ni potrebno popolnoma odpovedati. Res je, le enkrat se živi. Ne smemo pa tega reka zlorabiti kot izgovor za vsakodnevno prenajedanje. Ne nazadnje je to samo izgovor in opravičilo samemu sebi, da počnemo nekaj, česar naj ne bi. Sicer tega reka ne bi potrebovali, kajne?!
Začela sem delati na tem, da spremenim to navado. Namesto popolne prepovedi sem se odločila, da bom vnos sladkarij zmanjšala. Tega pa nisem naredila čez noč, ampak postopoma. Rečeno učeno: morala sem spremeniti navado, jo nadomestiti z bolj zdravo alternativo. Pred tem pa sem morala ugotoviti, zakaj sem to počela. Iskanje iskrenega odgovora zahteva kar nekaj vpogleda vase in v vse, kar se nam dogaja, je proces, je vreden truda. Medtem pa si lahko pomagamo z nekaj nasveti, ki preverjeno delujejo, če se jih le dosledno držimo.
-
V trgovino nikoli ne pojdimo lačni.
Bolj kot smo lačni, večje oči imamo, več kupimo. Namesto s košarico se do blagajne pripeljemo z vozičkom. Ko smo lačni, je tudi večja verjetnost, da bomo kupili napol pripravljeno oz. visoko procesirano hrano. Ta je velikokrat oropana hranil, predvsem na račun vlaknin, ima pa visoko kalorično vrednost. Zato pred nakupom zaužijmo kakovosten obrok.
-
Ko smo v trgovini, se izognimo policam s sladkarijami.
Ko sem bila otrok, v Sloveniji še ni bilo supermarketov, v katerih bi bila cela vrsta namenjena samo sladkarijam. Te nas čakajo tudi na akcijskih točkah in pred blagajno. Kamorkoli seže pogled, je nekaj, kar nam vzbudi apetit. Tudi če smo siti. Če vemo, da se težko upremo nakupu sladkarij, se ognimo takšnim policam. Kot pravijo: daleč od oči, daleč od srca, oziroma v tem primeru- daleč od ust.
-
Sladkarije hranimo na težje dostopnem mestu.
Če nam točka dve ni uspela in smo domov prinesli celo vrečko sladkih in slanihprigrizkov, obstaja zasilni izhod. Ta je, da sladkarije postavimo na nam težko dosegljivo mesto. Zakaj je to priročno, bom opisala kar na primeru. Moji starši imajo v svoji kuhinji odlagalni pult, ki loči kuhinjo od jedilnice in meji na dnevno sobo. Gre za prostor, ki je srce našega doma in kje se zadržujemo večji del dneva. Na pultu so bile vedno, ampak res vedno, postavljene skledice s prigrizki. Slanimi in sladkimi. Vsakič, ko sem šla mimo, sem z roko nevede posegla po presti, čokoladnem bombonu, suhi slivi. Čez dan sem tako pojedla kar precej prigrizkov, česar se sploh nisem zavedala, vse dokler nisem odšla na svoje.
Sedaj starši dosledno prigrizke pospravljajov omaro. Jaz naredim korak več. Če kupim piškote, jih postavim na res visoko polico v kuhinjski omari. Če si jih zaželim, se moram zavestno odločiti, da pridem do njih. K omari moram primakniti stol, splezati nanj, vzeti pikote, zlesti dol in si postreči. V tem času (ki je daljši, kakor če so piškoti na razpolago) si določim, koliko jih bom pojedla. Vzamem jih res samo toliko in škatlo pospravim. Piškoti so na varnem in spet daleč od oči, daleč od ust. Zakaj opisujem nekaj tako na prvi pogled banalnega? Zato, ker bi rada, da občutiš razliko med situacijo, ko nekaj pojemo mimogrede in ko jemo zavestno.
-
Sladkarijo pojejmo po telesni aktivnosti.
Pri zdravem posamezniku se v času vadbe raven sladkorja v krvi in tudi v mišicah zmanjša, poveča pa se občutljivost za inzulin. To pomeni, da bo inzulin ob zaužitju npr. čokolade po vadbi več sladkorja naložil v mišice in ne v maščobno tkivo. Sladkarija da, a naj bo po treningu.
-
Sladkarije naj bodo kakovostne.
Ne zagovarjam prepovedi, zagovarjam pa kakovost. Z vidika odvečnih kalorij je vseeno, ali pojemo kos po sestavinah najmanj kvalitetne čokolade, za katero se lahko upravičeno vprašamo, ali sploh sodi med čokolado (v kateri naj bi bil kakav), ali pa si privoščimo pravo čokolado. Z vidika učinka na zdravje pa ta lastnost živila postane nekoliko pomembnejša. Če je čokolada, naj bo prava. Kakovostnejše sladkarije imajo praviloma tudi višjo ceno, zato bomo premislili, ali bomo sladkarijo zmetali vase naenkrat, ali jo bomo resnično užitkarsko jedli po malem.
-
Tudi sladkarijo jejmo zavestno in v njej uživajmo.
Se strinjate, da so naši obroki hkrati tudi rituali? Vsaj glavne obroke (zajtrk, kosilo in večerjo) navadno načrtujemo. Premislimo, kaj bomo jedli in kdaj. Skuhamo in spečemo. Se usedemo, pojemo. Vsak korak zahteva od nas določeno stopnjo angažiranosti. Tudi če kosilo jemo zunaj: izbrati moramo restavracijo, pregledati meni, naročiti ipd. Glavne obroke jemo bolj zavestno kakor prigrizke. In eden od dobrih nasvetov je, da tudi prigrizke ozavestimo. Sama si piškotali kos čokolade vedno privoščim ob kavi. Zato uživam ne le v okusu, ampak tudi samem ritualu. Več časa kot si vzamem za ritual, manjšo željo imam kasneje v dnevu po sladkariji.
Darija