Draga ženska…
ko sem za redne treninge, ki sem jih želela izvajati, govorila, da »nimam časa«, sem se počutila slabo. Imela sem občutek, da so čvrsto oblikovano telo in dobro počutje ter ponos, ki sledi treningu, zame nedosegljivi.
Tako sem se počutila, ker sem resnično verjela, da nimam nadzora nad tem, kako bom rabila svoj prosti čas.
Potem pa sem stavek »nimam časa« nadomestila s stavkom »ne VZAMEM si časa«, saj čas vedno je. Tako sem se lahko vprašala naprej, zakaj si za nekaj, kar se mi zdi tako pomembno in si želim, enostavno ne vzamem časa.
Spomnim se, da me je bilo prvih treningov strah. Vadila sem od doma po programu in se spraševala, ali mi bo uspelo. Kako se bom počutila, če mi ne bo? Kaj če bo moja začetna motivacija usahnila. Kaj če bo vadba naporna in se mi ne bo dalo? Moj takratni trener me je naučil, da je vztrajnost tisto, kar pripelje človeka skozi dvome in strahove. Vztrajnost in pozitivne misli.
Še kdaj se zalotim, da rečem: »pa saj nimam časa«. A temu sledi »A SI BOM ČAS VZELA«. Moč odločanja sem vzela v svoje roke. In medtem, ko sem postajala močnejša in zmogljivejša fizično, se je krepil tudi moj značaj in moja odločnost. Vesela sem, da sem ob sebi imela podporo, nekoga, ki me je pohvalil po vadbi, ki je verjel vame, tudi takrat, ko bi se najrajši poknila na kavč in ležala. Brco v rit sem potrebovala. Vsi jo kdaj pa kdaj. Neverjetno sem hvaležna svojemu prvemu trenerju, zaradi katerega sem se zaljubila v svoje telo in vadbo. Zaradi tega sem postala boljša verzija sebe: močna in samozavestna, odločna.
💜 Vzeti si čas zase je največja ljubezen, ki si jo lahko podariš.
