Par dni nazaj sem naletela na spodnjo sliko ene od facebook strani, ki ponuja oblačila za prosti čas in ni mi bilo všeč, kaj vidim. S tem pa ne mislim nujno pajkice.
Sem odrasla oseba, ženska, ki se zaveda, da je telo na sliki vse prej kot zdravo. In da na sliki najverjetneje ni ženska, kot bi sodeč po make-upu zaključili, ampak najstnica. Moj prvi odziv je bil, da bi to krhko podhranjeno dekle vzela v svoje naročje in jo objemala tako dolgo, dokler se ne bi počutila vsaj malo več vredne, kot se. Da bi se cenila vsaj malo bolj, kot se. In da bi se imela vsaj za odtenek bolj rada, kot se ima.
Razumem, da se različne motnje hranjenja ne razvijejo zaradi podob pretirano suhljatih deklet in žensk. Razumem, da gre za stanje, ki je veliko globlje in kompleksnejše od običajnega odnosa do hrane, lastnega telesa in sebe. Iz srca spoštujem vsa dekleta in ženske, ki se soočajo s to motnjo in se trudijo ozdraveti. Želim jim vse dobro na tej poti.
Česar NE RAZUMEM je to, da še kar obstajajo agencije, ki najemajo dekleta, ki bi bolj, kot v fotografskih studijih, morale biti v ljubečem okolju, v katerem bi lahko dobile vso strokovno pomoč in okrevale. A res ne znamo bolje? Se nismo ničesar naučili?
Kdo pa te bo imel rad takšno debelo?
Vem, da zaradi takšne slike, jaz, 36-letnica, ne bom želela biti bolj vitka. Pa lahko trdimo, da bo imela enak pogled na sliko hči moje prijateljice? Štirinajstletnice, ki pričenja razvijati ženske obline in se v svojem telesu trenutno ne počuti najbolje.
Moja prijateljica je pametna ženska. S svojo hčerko se pogovarja o spremembah, skozi katere gre telo na pragu iz deklice v žensko, in o tem, kaj je to zdravo telo. Ker se sama veliko giba, to veselje prenaša nanjo. Poudarja svoje telesne adute in telesne zmogljivosti. Prav tako ima urejeno prehrano. Je vse, tudi hitro hrano si kdaj pa kdaj privošči. Moja prijateljica svoj zdrav odnos do telesa prenaša na svojo hči.
Kaj pa mislite, kako bo to sliko dojelo dekle, katere mati nima zdravega odnosa do svojega telesa. Ki se vidno obremenjuje, kar naprej tehta, se pritožuje, si govori, kako je debela in je konstantno na dietah. Kako bo sliko dojelo dekle, ki vidi v očeh svoje mame žalost, razočaranje nad sabo in svojim telesom in bog ne daj, bo od nje slišalo tisto: »Pazi, da ne boš nikoli debela. Pazi, da se ne zrediš in boš kot jaz! Ne jej, toliko, zredila se boš« ali tisto najhuje »Debela si, kdo pa te bo imel takšno?«
Mislite, da se ne dogaja? Potem bodite blaženi v svoji nevednosti.
Dogaja se in je kar pogosto. Pa to ne pomeni, da so mame, ki tako govorijo, hudobne in da želijo slabo. Pravzaprav želijo svojo hčerko obvarovati pred bolečino, ki jo same doživljajo. To pa počnejo na edini način, ki ga poznajo, enak način, kot ga uporabijo na sebi. Je način, ki ni pravilen, ni dober, in mlado dekle rani, vendar se mame tega velikokrat sploh ne zavedajo.
Tako je tukaj ena slika, dve dekleti s popolnoma različnim odnosom do telesa. Dva popolnoma različna odziva na sliko. Saj si predstavljate…
Mama, v vsakem primeru si otrokom zgled, sama pa odločaš kakšen zgled!
Draga mama, ta objava je namenjena tebi. Zavedaj se, da boš svoj odnos do telesa, gibanja in prehrane prenesla na svoje otroke. Ti si svojim otrokom v vsakem primeru zgled. Sama pa odločaš, ali boš dober ali slab zgled.
Moj namen ni, da bi ti naložila še dodaten občutek krivde. Vem, da ga zaradi lastne teže in neurejene prehrane čutiš že goro. Želim te le osvestiti, predramiti, zbuditi! Če ne zase, naredi spremembo in korak naprej za svojo hčerko. Verjemi mi, da ji je hudo, ko te gleda, kako se ovijaš v svojo bolečino. Ne prelagaj takšnega bremena na otroka ker bo otrok iz svoje nesebične ljubezni do tebe, želel to bolečino zmanjšati in odvzeti. Pa je res to naloga otrok?
Bodi svoji hčerki vzornica. Jasno ji povej, kako se počutiš in da je tvoja in edino TVOJA odgovornost za misli, čustva in stanje, v katerem se trenutno nahajaš. In potem začni delati na sebi. Začni se gibati. Postopoma spreminjaj svojo prehrano. Vključi v te spremembe tudi svojo hčerko. Med vama se bo spletlo novo zavezništvo.
In čez čas boš slišala svojo hčerko, kako po telefonu razlaga prijateljici: »Pa kaj, moji mami se tudi na začetku ni dalo, pa je stvar vzela v svoje roke!« To pa je resnično lep občutek, kajne?!